Lior Volinz: Izrael si iskalce pomoči namerno izbira za tarče

V ozadju privatizacije humanitarne dejavnosti v Gazi, ki jo Izrael izvaja prek sporne ameriške zasebne organizacije, se po besedah Liorja Volinza, izraelskega raziskovalca na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, skrivajo prizadevanja za dodatno izoliranje in fragmentiranje palestinske družbe, pa tudi poskus omejitve odgovornosti za storjene zločine.

Že dalj časa raziskujete trend privatizacije varnostnih struktur v Izraelu in na palestinskih ozemljih. Kako močno je ta razviden v vojni v Gazi?

Moje raziskave kažejo, da si Izrael prizadeva za privatizacijo svoje okupacije in nadzora nad Palestinci – predvsem na Zahodnem bregu in v Jeruzalemu –, da bi svoj nadzor prenesel na zunanje akterje. Gre za poskus, da bi ta nadzor postal manj viden in da bi se izognili odgovornosti – tako znotraj izraelske javnosti kot v mednarodni skupnosti, ki pričakuje, da bo Izrael odgovarjal za zločine v Gazi. Ta trend je vse bolj opazen v zadnjih mesecih. Vemo, da so v izraelsko vojaško delovanje že dolgo vključene velike multinacionalke, ki ne zagotavljajo le orožja, temveč tudi sisteme za obdelavo podatkov in algoritmična orodja – pri tem izstopa predvsem vloga Microsofta pri podpori umetne inteligence, ki določa, katere palestinske hiše naj izraelska vojska bombardira. Zdaj opažamo vse večjo vlogo varnostnega upravljanja pri razdeljevanju hrane v Gazi – tako v času premirja v začetku letošnjega leta kot zlasti v zadnjem mesecu z delovanjem Humanitarne fundacije za Gazo (GHF).

»Vemo tudi, da večino hrane, ki vstopi v Gazo, dejansko kupijo v Izraelu, kar pomeni, da čaka na vstop na tisoče tovornjakov mednarodnih organizacij, a jim te hrane ni dovoljeno prinesti,« je poudaril Lior Volinz. FOTO: Voranc Vogel

Kaj je s perspektive izraelskih oblasti največja prednost zasebnikov pred redno vojsko oziroma državnimi službami? Je to možnost zanikanja odgovornosti?

Obstaja več prednosti. Prva je zmanjšanje odgovornosti na mednarodni ravni. Zdi se, da se Izrael poskuša izogniti odgovornosti – tako posameznikov in ministrov kot države same – za dejanja, ki jih neposredno izvajajo njegove vojaške sile, tako da uporabljajo zasebne varnostne akterje, predvsem tiste, ki jih kot plačance najemajo iz tujine. To omogoča, da se razprava o izraelskem nadzoru, ubijanju in pohabljanju Palestincev umakne iz izraelskega javnega diskurza, s čimer se izraelski javnosti omogoči, da prezre ceno teh dejanj – tako v smislu njihove vidnosti kot tudi poročil o vojakih, ki se vračajo domov.

Je to po vašem glavni motiv v ozadju poskusov privatizacije humanitarne dejavnosti v Gazi oziroma ustvarjanja obvodov okoli agencij Združenih narodov?

Ne povsem. Izrael skoraj dve desetletji uporablja nadzor nad vstopom blaga kot obliko politike stradanja Gaze. Že leta 2007 je imel izračune o tem, koliko kalorij na dan bo dovolil Palestincem v Gazi – to pomeni, da je načrtno omejeval dostop do hrane. Takšen nadzor je bil vedno sredstvo za podrejanje palestinskega prebivalstva. A med genocidom v Gazi je ta pristop dobil novo razsežnost. Danes smo priča premišljeni politiki stradanja in omejevanja, nočem reči humanitarne pomoči, saj gre zgolj za hrano in vodo, torej najosnovnejša sredstva preživetja.

Izrael je sistematično odvzel dostop do hrane, vode in zdravil vsem akterjem, ki bi lahko potencialno razdeljevali te osnovne dobrine med prebivalstvo v Gazi. Najprej je bil dostop do hrane odvzet upravi Hamasa, nato trgovcem v Gazi, ki so hrano pogosto preprodajali. Izrael je bombardiral konvoje za dobavo hrane, ki so jih uvozili trgovci. Na koncu je bil dostop odvzet tudi agencijam ZN, ki so bile desetletja del nepogrešljivega sistema pomoči palestinskemu prebivalstvu in pomenijo najučinkovitejši način lajšanja trpljenja. Z odstranitvijo vseh teh akterjev – drugega za drugim – si Izrael prizadeva dodatno izolirati in razdrobiti palestinsko družbo ter sistematično povzročiti lakoto.

Izčrpani prebivalci Gaze med čakanjem na hrano. FOTO: AFP

Na koncu gre torej zgolj za nadzor …

Tako je. Seveda je treba dodati, da je odločitev za najem podjet­ja, povezanega z ZDA, poskus zmanjšanja [izraelske] odgovornosti. A kljub temu menim, da temu nihče zares ne nasede – to podjetje ostaja izraelsko-ameriško, tudi če je registrirano v Švici.

O GHF vsaj sprva ni bilo dosti znanega, ampak v osnovi gre za ameriško zasebno organizacijo. Ali vemo, kako se financira in kako pomembno vlogo v njej pravzaprav igra Izrael?

Vemo, da je pobuda prišla iz Izraela in da velik del financiranja prihaja iz ZDA. Vemo tudi, da večino hrane, ki vstopi v Gazo, dejansko kupijo v Izraelu, kar pomeni, da čaka na vstop na tisoče tovornjakov mednarodnih organizacij, a jim te hrane ni dovoljeno prinesti. Namesto tega kupujejo tisto, ki jo določi Izrael. Morda najpomembneje je, da nadzor nad dejavnostmi GHF ostaja v izraelskih rokah. Po mojem to ni humanitarna organizacija, temveč v praksi deluje kot logistično podjetje za koncentracijsko taborišče. Njihov glavni cilj je omejevanje gibanja Palestincev v Gazi – pred njihovim izgonom ali uničenjem – na območjih, ki jih določi Izrael. Med temi območji postavljajo ovire, da preprečijo nedovoljeno gibanje, hkrati izvajajo nadzorovane premike Palestincev vse dlje od tega, kar je ostalo od njihovih mest.

FOTO: AFP

Zaradi kaotičnih razmer pred centri GHF za razdeljevanje pomoči so agencije ZN razglasile delo fundacije za neuspeh. Izraelske oblasti vse skupaj verjetno dojemajo precej drugače?

Izognil bi se besedni zvezi kaotični prizori. Izrael si iskalce pomoči namerno izbira za tarče in njihovo ubijanje ni zgolj naključje. To ni napaka v sistemu niti kaotičen prizor. Gre za zločin, ki mora biti preiskan. Izrael je v veliki meri načrtoval te centre z jasnimi cilji. Kot sem omenil, si z njimi želi izolirati in koncentrirati Palestince na določenih območjih; hkrati poskuša tako uničiti palestinsko družbeno strukturo. To si želijo doseči s koncentriranjem in ubijanjem mladih moških, ki jih družine pošiljajo po pomoč. Takšna politika je skladna s tem, kar je Izrael počel že prej, le da to zdaj izvaja bolj učinkovito in zato z izraelskega vidika velja za uspeh.

Kako verodostojne so trditve Izraela, da si Hamas prilašča humanitarno pomoč? Je legitimacija v tem primeru podobna tisti, s katero so utemeljevali privatizacijo varnostnih struktur?

Pred vojno je Hamas seveda nadziral Gazo, saj je bil de facto vlada, zato je tudi upravljal različne vidike prodaje blaga. Kolikor mi je znano, Hamas nikoli ni posegal v delo Združenih narodov, zlasti UNRWA, pri razdeljevanju pomoči. Uspešne in priznane mednarodne organizacije, ki so zagotavljale pomoč Palestincem, so svoje delo vedno opravljale neodvisno in uspešno, ne glede na to, katere strukture so bile na oblasti. Seveda je Hamas pri uvozu blaga nedvomno imel svoj delež, prav tako kot mnoge druge skupine v Gazi. Vendar obstajata dva razloga, zakaj je treba to izraelsko teorijo zavrniti. Prvič, če Izrael skrbi, da si Hamas prilašča blago in služi na račun lakote, preprosto ne bi smeli povzročati lakote med prebivalstvom. Dovoliti bi morali neoviran dostop hrane na ozemlje, kar bi seveda preprečilo Hamasu ali katerikoli drugi skupini, da bi imela od nastale situacije koristi. Drugič, videli smo, da Izrael vse bolj uporablja lokalne palestinske klane, kot je na primer Abu Šabab, džihadistični preprodajalec mamil z juga Gaze, ki so mu izraelske sile nedavno začele dobavljati orožje in mu omogočile neoviran dostop do različnih vrst blaga, da bi služil na račun trpljenja Palestincev. Seveda ne bi podpirali džihadistične organizacije, če bi si želeli odpraviti drugo militantno skupino. Iz teh dveh razlogov se ne strinjam z izraelsko trditvijo, po mojem lakoto v Gazi uporabljajo kot orožje.

___ ___ ___ ___ ___

/

Projekt je prejel sredstva iz programa Evropske unije za raziskave in inovacije Horizon Europe (št. pogodbe 101119678). Izražena stališča in mnenja pripadajo avtorju in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za raziskave (REA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki financira akcijo.